Stalne tehnične ekipe se z oddajnikov postopoma umikajo, Nanos je eden redkih, kamor še prihajajo vsak dan.

»Ste mislili, da boste naleteli na majhno kočo z dvema škatlama?« se je nasmehnil Stojan Vitežnik, vodja Oddajnega centra Nanos, ko smo si začeli ogledovati objekt in se čudili njegovi razsežnosti. Takega odziva je že vajen, saj je večina obiskovalcev presenečena, ko vidi, koliko tehnike je potrebne, da lahko udobno spremljajo televizijske in radijske programe.

Najprej pade v oko 52-metrski stolp, ki ima na vrhu UHF- in VHF-antene, spodnji del pa je namenjen linkovskim antenam – parabolam. Te so pokrite z zaščitnim platnom, da sneg in led ne motita zvez. Poleg glavnega stolpa sta tu še dva nižja, na katerih so antene za potrebe radijskih oddajnikov. Center je strateškega pomena, zato je obdan z visoko ograjo. Med odpiranjem avtomatskih vrat nas je z navdušenim in obenem svarečim laježem pozdravila čuvajka Neca, zaradi mešanice genov nemške ovčarke in kosmatega neznanega očeta na prvi pogled podobna šarplaninki. »Odkar je objekt nekaj ur na dan brez nas, pridejo prav različni varnostni ukrepi,« razloži drugi sogovornik, Klavdij Torkar.

Kot družina

Bivalni del prostorov je razdeljen v dve ločeni enoti s po dvema spalnicama in eno kopalnico, ker so si sprva zamislili, da bi tu bivali dve družini. Vendar tega načrta niso nikoli uresničili. Prvi oskrbnik, kot po planinsko rečejo tistemu, ki skrbi za nemoteno delovanje tehnike na oddajniku, je z družino živel kar v bližnji Vojkovi koči. Nato so uvedli dežurstva treh ekip z dvema tehnikoma, ki so izmenjaje živele v hiši RTV-oddajnika po en teden, z njimi je bila tudi gospodinja. V najboljših časih so bili v eni izmeni z gospodinjo vred trije, če so opravljali kakšna večja vzdrževalna dela, tudi štirje. »Izmenjavali so se vsak ponedeljek, gospodinje pa so sprva ob petkih peš odhajale v dolino in se vračale v ponedeljek, kasneje so ostajale ves teden. Živeli smo kot družina,« pove Stojan, ki je prvič prišel na center pred 38 leti kot praktikant z elektrotehniške srednje šole. Zdaj prihaja vsak dan eden opoldne in ostaja do polnoči. Preostali čas dežurajo na domu, saj tukaj s svojimi napravami gostujejo tudi drugi, vojska, policija, ponudniki mobilne telefonije, in je treba imeti center ves čas pod nadzorom.

Nizke temperature in veter

Dva iz ekipe treh tehnikov (naša sogovornika), ki zdaj skrbita za oddajnik, sta doma v Podnanosu, zato se lahko odzoveta v manj kot pol ure po tem, ko napako zaznajo v nadzorništvu v Domžalah. Na vrhu prespijo le, če se bliža slabo vreme, saj ne smejo tvegati, da zaradi visokih snežnih zametov dlje časa ne bi mogli do centra. V teh primerih pride prav, da je hiša primerno opremljena in da so v shrambi in zamrzovalni skrinji zaloge. Temperature so zaradi vetra na 1256-metrskem vrhu pod Plešo, kjer stoji center, lahko zelo nizke. Pred nekaj leti so nadobudni vremenarji hoteli izmeriti hitrost vetra in prišli do 238 kilometrov na uro, nato jim je naprave polomilo, sicer bi izmerili še nekaj deset kilometrov več, je prepričan Klavdij. Naprave se razprostirajo na tisoč kvadratnih metrih prostora in so tako različne, da zahtevajo zelo širok spekter znanja, od jakega do šibkega toka, računalništva, tudi gospodinjstva in ravnanja z živalmi.

Nevarne kače in strele

»Upravljanje tehnike dandanes ni več problem, to lahko počnemo od koder koli. Naše glavno delo je zagotavljanje razmer, da tehnika deluje. Naprave morajo biti ves čas v brezhibnem stanju,« pove Stojan. Njihovi redni obiskovalci so, denimo, polhi, ki radi grizejo kable, pa tudi kače. Ena je prav dan pred našim obiskom od blizu opazovala tehnika pri meritvah ozemljitve in ga zelo prestrašila. Še bolj dramatično kot srečanje s kačo je šviganje strel med nevihto. Znano je, da je na Skalnici strel največ, na Nanosu pa so najmočnejše, zato so varnostni ukrepi nujni. Ker je podlaga skalnata, imajo težave z ozemljitvijo in so po pobočju speljali več kilometrov valjanca. Sanacija škode po viharjih sploh obsega velik del njihovih nalog. Zgodilo se je, da je veter dvignil pločevino, in če ne bi bilo nikogar, ki bi ukrepal, bi razkrilo celotno streho. Stojan je v tej službi najdlje in pozna vse tehnične pa tudi druge podrobnosti iz življenja oddajnika, tudi Klavdij je po 28 letih po lastnih besedah že inventar.

Nenavadne razmere in delovni ritem so jima bili dovolj blizu, da sta vztrajala v tej »sanjski službi«. Ji lahko tako rečemo, vprašam oba sogovornika. »Če bi bilo to res, bi se zanjo potegovalo veliko kandidatov. Pa ni tako. Nekdo, ki si je strašno želel priti k nam, si je po hudi zimi premislil. Podobno se je zgodilo kolegu, ki je bil tik pred poroko. To delo moraš sprejeti kot način življenja. Sem ne prihajamo v službo, temveč domov,« sta pojasnila.

Prvi piratski oddajnik

Nove tehnologije so prinesle organizacijske spremembe, vloga oddajniških centrov pa ostaja ista. Digitalizacija je omogočila avtomatizacijo in racionalizacijo. Nova oprema se upravlja prek računalnika, na katerega se lahko priključijo kjer koli – v oddajniškem centru, v Ljubljani ali domači dnevni sobi. Glavno tehnološko nadzorništvo vseh oddajnikov je RTV preselila v Domžale in z oddajniških centrov začela postopoma umikati stalne ekipe. Kum, denimo, tako deluje že tretje leto, Nanos je eden redkih, kamor še prihajajo vsak dan. V javnem delu objekta se znajdemo v prostoru, kjer so za poznavalce verjetno najbolj zanimive prve naprave, ki so pošiljale signale v dolino. Niso jih odstranili, še več, pripeljali bodo še druge, zanimivejše, in tako ustvarili muzej analogne tehnologije. Odprli naj bi ga že prihodnje leto. Ob razkazovanju opreme se Stojanu in Klavdiju zasvetijo oči.

Prva »škatla« tukajle desno, Philipsov oddajnik, ki je bil prvi piratski TV-oddajnik v Evropi. Bil je narejen na Švedskem leta 1971, antenski sistem pa v Nemčiji in je deloval še pred tremi leti. Leta 1970, v času sodelovanja evropskih televizij (Evrovizije), so začeli na 27. kanalu oddajati program iz studia TV Koper. Pet let je bil edini, ki je oddajal barvni signal tudi po Italiji. Takratna RAI še ni imela rednih barvnih oddaj. RAI je posledično povzela sistem PAL. Italijani so začeli množično kupovati barvne televizijske sprejemnike, kar je v kasnejših letih spodbudilo razcvet zasebnih TV-postaj in vzpon Berlusconija. Drugačen le način pakiranja in odpakiranja Na drugi strani so radijski oddajniki, med njimi Rohde&Schwartz, letnik 1968. Bil je labodji spev svoje generacije, vgrajene ima elektronke in nima nobenega tranzistorja. Nazadnje je deloval pred petimi leti in bi še zdaj, če bi bilo treba. Od takrat so minila desetletja, in čeprav je tehnika povsem drugačna, se funkcija oddajniškega centra v bistvu ni spremenila. »Ko kamera posname sliko, gre signal prek linkov iz studia do nas, od koder jo pošljemo do druge oddajne točke na našem območju, denimo na Kanin ali neposredno z našim oddajnikom do gospodinjstev, pri čemer jo oddajnik pretvori tako, da jo razume televizor, ta pa tako, da jo razumeta človeško oko in uho.

Digitalna tehnologija je spremenila le način pakiranja in odpakiranja informacij, še vedno pa so potrebni stolpi z oddajniki in spremljajoča tehnika. Sodobne digitalne naprave spoznamo v novejšem delu objekta, ki meri nekaj sto kvadratnih metrov. Tu delujeta tudi oba digitalna TV-oddajnika. Sta od različnih proizvajalcev in izdelana v Sloveniji. Zaradi varnosti, dva enaka V strokovnem jeziku je vsak oddajnik »1 plus 1«, ker sta popolnoma enaka. Če je na enem napaka, avtomatika takoj vključi drugega,« pove Stojan in pokaže na kovinsko škatlo v velikosti manjše omare. Vsak program je včasih moral imeti svoj oddajnik in svoj kanal, danes pa digitalni oddajnik nadomesti devet analognih, slikovito razloži razliko. Ogled nadaljujemo v linkovski dvorani, kamor po valovodih pripotuje informacija iz parabol in se pretvori na nižjo raven, da jo lahko pošljejo v različne smeri. Da se ne zgodi mrk, je treba skrbeti, da so naprave vedno napajane. Prvi vir je električno omrežje, če to izpade, se vključijo agregati, je pa še tretja možnost – baterije, ki imajo na centru svojo posebno sobo in zagotavljajo nemoteno delovanje linkovskih zvez za več ur. Danes sprejema signal po kablu večina gledalcev, po zraku pa le še morda petina. Na voljo imajo devet slovenskih TV-programov. Ker bo treba po novi zakonodaji ločiti nacionalne programe od komercialnih, čaka gledalce jeseni še ena sprememba – ponastaviti bodo morali programe na svojih sprejemnikih.

Iz zgodovine

S pobočja Nanosa je signalom pot odprta do večine območja Primorske in Notranjske, zato so od tod že leta 1955 začeli oddajati radijski, dve leti kasneje pa tudi televizijski program. Leta 1962 so center posodobili, zaradi poškodb po orkanski burji leta 1969 pa še enkrat. Nanoški center je del pretvorniške mreže, ki jo sestavljajo še oddajniki na Pohorju, Kumu, Trdinovem vrhu, Peči, Krvavcu in Plešivcu.

Nevenka Žolnir, Panorama