Razdrto − Bil je eden redkih poznojesenskih dni, ko je vzpon na Nanos nagradil s pogledom do morja in Triglava. A hkrati tudi edini dan v letu, ko se je v oddajnem centru RTV zbrala večina tistih, ki so tam nekoč delali. Dvojni praznik, torej. Zraven je treba dodati še za malo morje zgodb iz zgodovine delovanja oddajnika in snemanje krajšega filma, ki si ga bo odslej mogoče ogledati v muzeju analogne oddajne tehnike na Nanosu.
Predstavniki različnih generacij zaposlenih v oddajnem centru RTV na Nanosu − tega lahko po pomembnosti in starosti postavimo ob bok oddajnikom na Krvavcu, Pohorju, Plešivcu in Kumu − so imeli pred seboj izziv, ki bi se navadnemu smrtniku zdel precejšen zalogaj.

No, oni so ga bili vajeni: treba je bilo zamenjati oddajno končno elektronko, tako imenovani klystron, da je oddajnik lahko deloval. Nekoč je bil to preventiven, a brez dvoma zahteven poseg, saj si še danes marsikdo težko predstavlja, da je ena sama elektronka lahko merila skoraj dva metra v višino! Rečeno, storjeno. Vse skupaj je posnelo budno oko kamere. Za prihodnje rodove, jasno, ki jih bo pot popeljala na Nanos in si bodo tu ogledali tudi edino muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike v Sloveniji, ki je zrasla ob oddajnem centru RTV.

 

Začetki oddajnega centra sicer segajo v leti 1953 in 1954, ko so bile tu opravljene prve meritve. Leta 1955 so začeli oddajati UKV radijski program, 1957. pa TV-program. V bližini današnje stavbe je bila postavljena hišica za aparature, za elektriko je skrbel agregat, tehniki so spali kar v Vojkovi koči. Leta 1960 so začeli zidati večjo stavbo in dve leti kasneje odprli pravi oddajni center.
Kot zanimivost velja povedati, da so prve oddaje JRT kombinirali z italijanskim programom RAI, ki so ga sprejemali prek Nanosa. Kakor koli, oddajni center RTV na Nanosu je bil v slovenskem merilu v marsičem nekaj posebnega: ne le da je deloval na zahodni meji, tu so bili ponavadi tudi postavljeni oddajniki z najvišjo močjo. Vreme na Nanosu je pa sploh zgodba zase.

 

Edini stolp, ki se je porušil

Stane Perpar in Janez Štravs, ki sta bila tu zaposlena med prvimi, se spominjata, da je bil vsakdo, ki je prišel na Nanos, na začetku precej neizkušen. »Delo je bilo zaradi posebne tehnologije zapleteno, na začetku smo tri četrtine časa porabili za učenje. So pa to lepi spomini. Vsi ljudje, ki so tu delali, so bili enkratni. Najhujše je bilo muhasto vreme, še zlasti burja in dež. Če kakšen večer nismo mogli oddajati, je bila škoda večja od vrednosti moje hiše,« priznava Perpar.

Srečo Rovšek, vodja oddajnika med letoma 1995 in 2009, je na Nanos prišel leta 1969. »Januarja sem prišel gor, že februarja pa se je stolp podrl,« začne pripoved o orkanski burji, ki je v noči s 4. na 5. februar porušila antenski stolp.
»Po nekaterih podatkih je burja tisto noč pihala s hitrostjo 240 kilometrov na uro. Ves dan je ropotalo po strehi, ker so padali zmrznjeni kosi ivja s stolpa. Okoli pol dvanajste zvečer pa je znova močno zaropotalo in sprožil se je alarm. Po vseh štirih sem šel ven pogledat, ali je mogoče odpadel kakšen kos antene. In na tleh zagledal nekaj, česar prej ni bilo … Stolp, jasno, ležal je na pobočju proti Razdrtemu in bil naslonjen na streho. Ostalo ga je samo osemnajst metrov,« se zasmeji.
»Potem je bilo treba novico sporočiti vodji naše službe v Ljubljano, a direktnih telefonskih zvez takrat še ni bilo, zato smo to naredili s posredovanjem oddajnika na Krvavcu. Šef nam je dejal: ‘Rešite, kar se rešiti da!’ In mi smo stolp privezali z navadno, malo debelejšo vrvjo, da ne bi zdrsnil v dolino,« doda.

Zaradi burje porušeni antenski stolp je bil najbrž edini tako velik primerek v slovenski zgodovini, ki ga je doletela tako bridka usoda. »Ko se je porušil, smo na pomoč poklicali vojsko, a ni mogla do vrha, saj je bila cesta polna zametov in preozka za tako mehanizacijo. Opremo so poskusili dostaviti s helikopterjem, pa ni šlo, ker je preveč pihalo. Nazadnje si je eden od naših sodelavcev na Ubeljskem izposodil vprežne kmečke sani, ki so jih pripeljali do zdajšnjega predora, približno osem kilometrov stran od stolpa. Vanje so dobesedno vpregli dvajset vojakov in opremo vlekli do oddajnika. Pot je bila zelo naporna, saj je bilo veliko snega. Jaz sem bil začetnik in sem posredoval pri brezžičnih zvezah. Ko me je približno na polovici poti do stolpa poklical kapetan, ki je vodil enoto vojakov, sem mu dejal, da imajo do vrha še kakšnih petnajst, dvajset minut. V resnici sem bil jaz takrat šele drugič v službi in nisem imel pojma, kje so. Ko so vojaki čez dobri dve uri prišli sem in je kapetan razjarjeno spraševal, kje je tisti človek, ki ga je tako zavedel, sem se tako prestrašil, da sem se skril v klet,« se spominja Rovšek.

Stric, kdo si pa ti?

Že v naslednjem trenutku je bilo mogoče izvedeti, da mu v službi na Nanosu nikoli ni bilo dolgčas. Niti en sam dan. »Moral si imeti širok spekter znanja, od energetike do raznih tehnologij. Analogna oddajna tehnologija je bila zahtevna za vzdrževanje, pri okvarah si moral stvari hitro obvladati, včasih tudi kaj improvizirati ali močneje prijeti. Pri digitalni tehnologiji so aparature bolj zanesljive. Popravila so sicer zahtevna, vendar je veliko sklopov narejenih tako, da jih preprosto zamenjaš z novimi. Sicer pa tudi rezervnih oddajnikov dolgo nismo imeli. Če so nastale napake, je bilo naša največja stimulacija zavedanje, da so gledalci v dolini pod nami ostali brez programa,« poudari.

»Če si hotel, da vse deluje zanesljivo, si moral biti na oddajniku ves čas. Ritem dela je bil tak, da smo bili osem dni po 24 ur v službi. Naš delovni čas je bil dvanajst ur, preostalih dvanajst smo bili v pripravljenosti. Kar pomeni, da tudi v tem času nismo smeli ali mogli zapustiti objekta, sploh pozimi,« pove Rovšek.

Medtem vijugamo med najzanimivejšimi primerki polpretekle zgodovine analognega oddajanja radijskih in televizijskih valovnih dolžin. Takšna je, denimo, mikrovalovna zveza Marconi, ki je od začetka šestdesetih let omogočala medsebojno povezavo oddajnih in centrov RTV. Ali UKV radijski oddajnik Rohde & Schwartz 5 kW. V uporabi je bil med letoma 1972 in 1993, po njem so oddajali program RA SLO 2. In bil je eden prvih, ki so bili sestavljeni z uporabo sodobne polprevodniške tehnike tranzistorjev in integriranih vezij. Fizično veliko manjši od predhodnikov, a hkrati občutljiv za strele, ki so na Nanosu pogoste.

»Ta ima pa sploh svojo zgodovino,« Stojan Vitežnik, zdajšnji vodja Oddajnega centra Nanos, pokaže proti izjemno redkemu primerku TV UHF Philipsovega oddajnika z 20 kW, ki je bil nekoč na 27. kanalu eden najmočnejših oddajnikov v Evropi. Začel je delovati januarja 1971 s programom iz TV-studia Koper – Capodistria, namenjen pa je bil italijanski manjšini, ki živi v Sloveniji. Ker je imel antenski sistem praktično krožni diagram, je sam pokrival veliko območje. V času, ko so se v Italiji odločali za televizijski barvni sistem – ali SECAM ali PAL –, so ljudje zaradi atraktivnega programa množično kupovali televizorje PAL. Zato je zadnjo piko za sistem PAL prispeval prav ta oddajnik. Mreža pretvornikov po Italiji se je naglo širila, celo do Maroka. Kontaktne oddaje z videospoti so obnorele Italijo. Leta 1987 so se prvi v Evropi specializirali za športni program, v tej zgodbi je takrat sodeloval tudi tedaj še neznani Berlusconi … Omenjeni oddajnik je na Nanosu občasno deloval kot rezerva vse do preklopa na digitalni sistem oddajanja. Skupno ima kar 108.000 obratovalnih ur. In je nesporna legenda oddajnega centra.

Muzej odpirajo za javnost

V muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike na Nanosu so po Vitežnikovih besedah pripeljali tudi nekaj aparatur z drugih koncev Slovenije, ki se na Nanosu niso ohranile. Takšen je, na primer, oddajnik BHG iz leta 1960, ki je sem prišel s Krvavca. »S tega oddajnika smo pripeljali tudi legendarno mikrovalovno zvezo Marconi. Da bodo ljudje lahko spoznali, kako so se razvijale mikrovalovne zveze,« odločitev pojasni Vitežnik in pove, da bodo zbirko še nadgradili.
»Oddajno dvorano smo ohranili takšno, kakršna je bila. Sosednji prostor je namenjen merilnim instrumentom, na koncu dvorane najdete pregled razvoja radia in televizije.« Ureditev muzejske zbirke so v glavnem dokončali letos, prihodnje leto bo širši javnosti na ogled vsako soboto in nedeljo, po dogovoru pa skupinam.

»Ljudje, ki nas obiščejo, so najbolj presenečeni, ko tu vidijo kar tisoč kvadratnih metrov površin. Z novo digitalno tehnologijo ne potrebujemo več toliko prostora, zato smo uredili muzejsko zbirko,« doda Vitežnik, ki je oddajnemu centru na Nanosu zapisan že 35 let. Skoraj trideset let tu dela tudi Klavdij Torkar.
»Tu je vedno zanimivo, tudi ko ob nevihtah tolčejo strele. Nanos je po njih kar znan. Ali me je zato kdaj strah? Eh, to pa ne, tudi če smo tu sami …« se glasi odgovor. Skupaj s priznanjem, da tehniki v Oddajnem centru Nanos danes tu ne živijo več, temveč se vsak dan vozijo gor. »Delamo pa še vedno po dvanajst ur in smo potem še dvanajst ur v pripravljenosti. Delo je zahtevno, a tako pač je. Če ga imaš rad, ni težav,« je prepričan Torkar.
Pozimi se včasih še vedno zgodi, da na Nanosu zaradi visokih zametov snega in močne burje tudi prespijo, toda takšnih primerov je občutno manj kot nekoč. Sicer pa na leto tu preživijo okrog 150 dni. Pa v tem času kdaj pogrešajo žensko družbo?
»Kot tehniki tu res še niso delale, kot gospodinje pa. Včasih je bila gospodinja tu od ponedeljka do sobote, potem je šla domov. Imeli smo celo eno stalno in eno honorarko. Ampak takrat smo v izmeni delali še po dva, trije, tudi štirje. Zadnja gospodinja je šla v pokoj pred nekaj leti,« pove Torkar.

Ko se tu okrog martinovega zberejo nekdanji zaposleni, za kosilo vendarle poskrbi ženska roka. Mimogrede, bilo je odlično.

Avtor: Katja Željan
Fotografija: Mavric Pivk/Delo
Vir: delo.si