Septembra 1927 so se na Nanosu zbrali predstavniki liberalnih in demokratičnih sil iz Trsta (Andrej Šavli, Jože Dekleva, Dorče Sardoč), Gorice (Albert Rejec, Zorko Jelinčič) in Ilirske Bistrice (Jože Vadnjal). Temeljni cilj svojega osvobodilnega boja so določili z imenom začetnic mest Trst, Istra, Gorica in Reka – TIGR.V spomin na ta dogodek sta društvi Slovenski TIGR 13. maj in Domoljubni TIGR 13. maj v soboto, 9. septembra, na Blažonovi domačiji na Nanosu priredila spominsko slovesnost. Začela se je z mašo, ki jo je ob somaševanju upokojenega nadškofa Alojza Urana, bovškega duhovnega pomočnika Bogdana Vidmarja in župnika iz Repentabra Antona Bedenčiča daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

Osrednji govornik bogatega kulturnega programa po maši, ki so ga med drugimi sooblikovali pritrkovalci, Moški pevski zbor iz Ambrusa, Vokalna skupina »Šumljak« iz Budanj in Otroški pevski zbor OŠ »Draga Bajca« iz Vipave, navzoča pa je bila tudi častna četa Slovenske vojske, je bil zgodovinar, eden najboljših poznavalcev TIGR-a Borut Rutar. V sklepu svojega govora, v katerem je izrisal širše okoliščine nastanka in delovanja (tudi medvojnega) TIGR-a, je zbranim zastavil pomenljivo vprašanje: »Kaj bi bilo, če bi NOB vodil TIGR, kot dve desetletji pred tem pod fašizmom, vse do dolomitske izjave februarja 1943?« Odgovor na to vprašanje sicer ne more spremeniti slovenskega razkola v preteklosti, lahko pa se iz njega naučimo česa za narodovo prihodnost: »Ravno tako bi dočakali osvoboditev maja 1945 med vojnimi zmagovalci, vendar na strani zahodnih zaveznikov, med katerimi smo tudi danes. Vendar brez pojava domobranstva, brez državljanske vojne in brez masovnih likvidacij po vojni. Trst in Gorica bi bila naša, slovenska, kot so Istro in Reko dobili Hrvati. Že leta 1945 bi imeli demokratično Slovenijo, kot jo imamo danes v samostojni Sloveniji. Že od leta 1956 bi lahko živeli v sožitju z drugimi evropskimi narodi v Evropski skupnosti, kot živimo danes, v Združeni Evropi!«

Tudi zaradi tega spoznanja so prizadevanja za uveljavitev resnice o TIGR-u in njegovi dejanski vlogi pomembna za slovensko družbo, kajti, kot je dejal eden izmed organizatorje slovenosti na Nanosu, predsednik društva Slovenski TIGR 13. maj Vili Kovačič: »TIGR je večni opomin, da smo v različnosti močnejši, vsiljena enotnost pa je pogubna za vse – za družbo in posameznika v njej. Zato si prizadevajmo za cilje, ki so bili nekoč cilji TIGR-a – to pa so narodni obstoj in demokratični preboj. Slovenci tega preboja do zdaj še nismo dosegli. V letu, ki je pred nami, se nam ponuja priložnost, da ta cilj dosežemo. Ali jo bomo znali izkoristiti?«

Med govorniki je bil tudi duhovni pomočnik v Bovcu Bogdan Vidmar, ki je v središče svojega večplastnega razmisleka postavil delovanje duhovnikov, zavezanih slovenstvu v stanovskem Zboru svečenikov sv. Pavla. Po njegovih besedah se še danes premalo zavedamo njihovega resničnega junaštva, ko so se, soočeni s totalitarnimi laicističnimi poskusi uničenja temelja zahodne krščanske kulture, tj. dostojanstva vsake človeške osebe, pokončno zoperstavili takemu ravnanju. Moč za to pogumno držo pa so, kar večina današnjih zgodovinarjev, okuženih z laicizmom in sekularizmom, črpali iz globoke krščanske vere, kajti »ko pade vera, pade vse« – brez nje se tudi domoljubje spremeni v nacionalizem in šovinizem, prizadevanja za svoje interese pa v egoizem. Še en nauk za današnji čas.

Na Blažonovi domačiji je plošča v spomin na prvi vseslovenski tečaj slovenščine, ki je bil tu organiziran avgusta 1924 kot odgovor na fašistično ukinitev slovenščine v šolah; k plošči je bil v spremstvu častne straže Slovenske vojske položen venec.

VIR: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pogubnost-vsiljene-enotnosti