Nanoška planota je samostojno pogorje s številnimi naravnimi lepotami. S pobočja Nanosa je zanimiv razgled po Sloveniji in drugih sosednih državah. Ob ugodnem vremenu lahko opazujemo lepote Slovenije, in sicer Kamniške Alpe, Triglavsko pogorje, Snežnik, Trnovski gozd, Furlanijo, pa vse tja do Tržaškega zaliva, Krasa, Snežnika…

Lepota Nanosa bogati obiskovalce v vsakem trenutku, saj lahko kreativno preživljajo prosti čas v vseh letnih časih. Ogledajo si lahko številne zanimivosti na pobočju Nanosa.

Na Nanos radi zahajajo tako poslovneži (Oddajni center Nanos), umetniki, ki se sprostijo ob lepoti narave, športniki, ki se radi vračajo na vzpetino za dobro počutje, prav tako preživijo veliko časa na planoti tudi številni pohodniki in raziskovalci, ki raziskujejo številne naravne spomenike (ledenike), podnebje, geološko zgradbo…

Najštevilčnejši obiskovalci planote Nanos so planinci in jadralni padalci. Po pobočju prečka tudi Slovenska planinska transverzala, Evropska pešpot in Slovenska geološka pot.

S svojo lepoto vse obiskovalce jih vzpetina očara in prepriča, da se s pozitivno energijo vračajo,da kreativno preživijo svoj prosti čas na svežem zraku.

Geografska lega
Nanos je samostojna visoka kraška planota, ki leži med Vipavsko dolino, Pivko, Hrušico in kanjon Bele. Dolga je približno 12 km in široka 6 km z razčlenjenim površjem in strmo odrezanim robom, ki ga imenujemo Pleša (1262 m n. v.). Pobočje se razteza po površini 65km2, in zajema več kot polovico občine Vipava. Na Notranjskem sta najbolj značilni gori Nanos in Snežnik.

Predjamski prelom ločuje območje na vzhodni strani od kraške planote Hrušice, po katerem se proti severozhodu (proti Podkraju) vleče suha Črnjavška dolina. Dolina Bele pa loči na območje na severozahodu in severu od Trnovskega gozda. Na jugozahodni strani se strma in prepadna od 500 do 700 m visoka pobočja, ki jih imenujemo Breg in Rebrnice, spušča v zgornji del Vipavske doline. Na površju planote najdemo tudi številne podolgovate vrtače s katerimi je posut vršni del planote, ki je razčlenjen v podolgovate dole in kopaste vzpetine.

Na jugovzhodnem delu je najvišja vzpetina Suhi vrh, ki je visok 1313m. Najbolj izstopajoč vrh pa je Pleša, ki je vispka 1262 m, leži na skrajnem jugu, tik nad vasjo Razdrto.

Na pobočju Pleše stoji OC Nanos, v njem so v mesecu juliju odprli muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike. Tik pod OC Nanos pa stoji tudi Vojkova koča.
Nadmorske višine prevladujejo okrog 1100m, na zahodni strani pa je pobočje nekoliko nižje (800-900 m) in je tudi manj kamnit.

Podnebje

Na Nanoški planoti opazimo že pravo planinsko podnebje, saj pade velika količina padavin, ki prihajajo iz Jadranskega morja proti notranjosti. Nanos, kot visoka kraška planota, predstavlja prvo večjo oviro med zahodnim in jugovzhodnim vetrom. V mesecu februarju pade najmanj padavin. V naslednjem mesecu (marec) pa največ padavin. V poletnem času pade na Nanosu ravno prav padavin, padavine naraščajo v jesenskih mesecih. V novembru pa doseže maksimum. Najtoplejši mesec na pobočju Nanosa je junij, najhladnejši pa januar. V najtoplejšem mesecu meri srednja temperatura med 16-18°C, v najhladnejšem mesecu pa meri srednja temperatura okrog 0°C. V teh mesecih piha velikokrat tudi burja.
Kljub temu, da pade velika količina padavin, je celotna planota brez površinskih voda. Glavnina vode teče v podzemlju proti Vipavski dolini in izvira v močnih izvirih v Vipavi. Manjše količine vode pa odtečejo tudi v reko Nanoščico. Nanoščica spada v kraško porečje Ljubljanice. Ker je Nanos zelo malo poseljen in je bogato obdan z gozdovi je ta predel rezervoar kvalitetne pitne vode za okoliške predele.

Naravna dediščina
Na pobočju Nanosa si lahko ogledamo številne naravne spomenike, in sicer ledenike: Loški in Podraški ledenik, Veliki in Mali trški ledenik in Slapenski ledenik. Najbolj strm ledenik med njimi je Slapenski, ki meri 112 metrov. Včasih so ledenike uporabljali, saj so sekali led in ga prodajali v oddaljene kraje. Nekateri ledeniki so lahko dostopni, zato si jih lahko tudi ogledate.

Kulturna dediščina
Na pobočju Nanosa lahko opazimo številne kapelice in znamenja ki so kulturna zapuščina naših prednikov.

Na južnem delu planote so tri zanimive cerkve. Najbolj znana in najvišje ležeča je cerkev sv. Hieronima, ki je postavljena na višini 1019 metrov. Zgrajena je na travnati ravnici jugozahodnega roba Nanoške planote.

Cekev sv. Brica oz. Brikcij se nahaja južno od Suhega vrha, pod pobočji votle stene, leži na višini 965 metrov. Ker stoji sredi gozda, od tu ni razgleda. Na razgledni ploščadi nad vasjo Dobrava in Gradišče pri Vipavi je zgrajena tudi cerkvica svetega Nikolaja.
V središču nanoške planote pa lahko opazimo še dve bajti, in sicer Pograško in Podnanoško, danes v lasti gasilcev, ki so jo pred nekaj leti tudi obnovili. Služili sta koscem kot zavetjem pred neurji.

Sveti Hieronim
Pod vrhom Nanosa na zahodni strani stoji cerkev, ki je posvečena sv. Hieronimu. Zvonik je zgrajen na južni strani ob zahodni fasadi. Obrnjena je proti vzhodu. Cerkev je bila zgrajena že v 16. st. To je razvidno iz številnih letnic na stenah cerkve. Bila je tudi večkrat popravljena, in sicer že v 17. In 18. st. Ker je dolgo časa samevala, se je spreminjala v ruševino. Nepridipravi so celo okradli notranjost in pobrali kritino s strehe. Vaščani so pod vodstvom župnika Milana Peternelja uredili leta 1895 dostop do cerkve. Pod vodstvom župnika Toneta Štrancarja pa so vaščani iz Podnanosa in Lozic vložili ogromno prostovoljnega dela v letu 1985, ko so začeli z obnovo cerkve. Cerkev je bila blagoslovljena leta 1991. V letu 2013 pa so pod vodstvom župnika Dominika Brusa prenovili še strešno kritino.

Legenda o Svetem Hieronimu
Pred davnimi časi so »domačim« kmetom iz Vipavske doline vsako leto poplave uničevale poljske pridelke. Dobremu puščavniku, Hieronimu, so se kmetje zasmilili. Odločil se je, da jim bo pomagal. Predlagal jim je, da bi odšel živet na Nanos, od kjer je čudovit razgled. Predlagal jim je, da bo vedno, ko se bo pripravljalo na neurje zakuril velik ogenj. Kmetje pa so mu prinašali v zameno hrano in druge potrebne stvari za preživetje.
Hieronim je res kuril ogenj. Vsakič, ko so kmetje v dolini opazili z vrha Nanosa dim, so urno pospravili svoje pridelke. Ko je bil na smrtni postelji ,jim je obljubil, da jim bo pomagal tudi po smrti. Vendar namesto z dimom jih bo opozarjal z meglicami.
In še danes, ko se pripravlja na slabo vreme, lahko opazimo na pobočju nanosa meglice, ki skrijejo vrh Nanosa. Kmetje so Hieronima proglasili za svetnika in mu v zahvalo, na kraju kjer je kuril, zgradili cerkvico.